Poleg človeka samega, se tudi druga živa bitja se sporazumevajo nejezikovno, zato si oglejmo nekaj načinov sporazumevanja, ki jih najdemo v živalskem svetu. Tako bomo lažje ocenili, kako izjemen je način sporazumevanja z jezikom.
Sporazumevanje čebel in mravelj
Čebele se, na primer, sporazumevajo z variiranjem treh elementov, ki sestavljajo njihov ples po povratku v panj. Smer otresanja zadka nakazuje smer, v kateri se nahaja hrana; intenzivnost otresanja označuje količino hrane; dolžina otresanja pa dolžino poti, ki jo je potrebno opraviti do cilja. Jasno in natančno. Mravlje se sporazumevajo s posebnimi spojinami, feromoni, ki jih spuščajo po poti, ko se s hrano vračajo v mravljišče; tako njihovim vrstnicam ni potrebno vsakič znova iskati vašega krožnika s sendvičem, ampak imajo pot do njega že jasno zakoličeno. Preprosto in učinkovito.
Zapletenost sporočila
Vendar vam nobena čebela po povratku v panj ne bo mogla sporočiti, kako je uživala v letu, ko ji je lahen južni vetrič dajal ravno prav vzgona. Tudi mravlja s feromoni svojim sestricam mravljicam ne more povedati, kako so ji šle v slast drobtinice, ki ste jih nevede in nehote delili z njo. Nasprotno pa s človeškim jezikom lahko izrazimo še veliko bolj zapletene misli, na primer o filozofiji, o skrivnosti Svete Trojice ali o kvantni fiziki.
Človeški jezik se bistveno razlikuje od sporazumevanja med živalmi
V primerjavi z živalskim sporazumevanjem je človeški jezik neprimerno bolj zapleten in mogočen sporazumevalni sistem. In vendar ni človekov razum tisti dejavnik, ki človeku omogoča takšen način sporazumevanja. Človek se sporazumeva z jezikom zato – ker je pač človek! Zato ni čudno, da so vsi poskusi, da bi človeku podobne opice naučili človeškega jezika, klavrno propadli. No, nekateri primerki so si po večletnem treningu uspeli zapomniti nekaj sto, celo tisoč besed. Vendar pa iz njih nikoli niso znali sestaviti besedne zveze, kaj šele stavka (torej takega stavka, ki ne bi bil v naprej naučen na pamet). Človeški jezik zaradi svoje kompleksnosti izstopa iz drugih načinov sporazumevanja, ki jih najdemo v naravi. Na nek način ločuje človeka od drugih živih bitij.
Je zaradi jezika človek povzdignjen nad druge živali?
Radi si umišljamo, da nas jezik povzdiguje nad druga živa bitja in nas ustoličuje kot krono stvarstva. Jezikoslovci nas postavljajo na realna tla, ko izjemnost človeškega jezika primerjajo z izjemnostjo slonjega rilca, veščino pletenja mrež pri pajku, uporabe sonarja pri netopirju ali občutka za čas in orientacijo pri pticah selivkah. Vsaka vrsta se lahko pohvali s svojo izjemnostjo.
Vsaka ima svojo izjemnost
Samo pomislite, kako izjemno je, da letiš v trdi temi, pa kljub temu vse ovire pred seboj čutiš natančno izrisane? Pomislite, kako izjemno je, da prvič vzletiš iz svojega domačega telegrafskega droga v domačem Prekmurju in povsem samodejno in brez izgubljanja smeri preletiš na tisoče kilometrov do južne Afrike – tam prezimiš in se nato vrneš v domačo vasico? Marsikateri voznik ne bi imel nič proti, če bi imel vgrajeno tako izpopolnjeno navigacijsko opremo.
In kdo dobi krono stvarstva?
Moje osebno mnenje pa je, da si krono stvarstva zaslužijo bakterije, ki živijo v Marijanskem jarku okrog 11.000 metrov pod vodno gladino – tam bodo namreč veselo uspevale še dolgo po tem, ko bo natančen meteorit pometel nesrečno človeštvo iz površja Zemlje. Če mravlje in čebele in bakterije lahko preživijo brez zapletenega jezika, zakaj bi človek v skrbi za preživetje razvil tako napredno (in potratno) sredstvo, kot je človeški jezik?
Literatura:
- Marija Golden, 1996: O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
- Steven Pinker, 2010: Jezikovni nagon – kako um ustvarja jezik. Ljubljana, Modrijan.