Verjetno ni preveč presenetljivo, da otrok že v maternici prepozna materin glas. Jezikoslovci ugotavljajo, da prepozna tudi njen jezik. Nenavadno pa je to, da ga loči od drugih jezikov na podlagi jezikovne analize – ne pa na podlagi zvena glasu!
Dojenček se odziva na spremembo dražljaja
V 80. letih so raziskovalci znanstveno potrdili to, kar večina srečnih mamic in očkov spozna v prvem tednu življenja svojega otročička. Ta mali otročiček svoje zanimanje pokaže tako, da pospeši bitje srca in poveča intenzivnost vlečenja dude (kar pomeni, da dudo sesa hitreje in močneje). Ko torej mamica otročičku prvič pokaže plišastega medvedka, se otročičkov srčni utrip in sesanje dude pospešita. Čez nekaj časa se otročiček naveliča gledati dolgočasnega medvedka in srčni utrip upade skupaj s hitrostjo sesanja dude. Še preden se otročiček začne pritoževati, mu mamica pokaže novo igračko, leseno ropotuljico, in zgodba se ponovi.
Jezikoslovni poskusi na dojenčkih
Na podlagi teh dejstev so jezikoslovci sestavili naslednji poizkus. Posneli so materin govor in ga predvajali otročičku. Otročiček je na dražljaj reagiral s povečanim utripom in sesanjem, nato pa se je naveličal poslušati in srčni utrip ter sesanje sta se umirila. Posnetek govora neke druge osebe v tujem jeziku je zopet vzbudil njegovo zanimanje. Povečanje zanimanja (ki ga merimo v intenzivnosti sesanja dude in srčnega utripa) priča o tem, da dojenček razlikuje med obema posnetkoma. Na podlagi česa ju loči?
Ali dojenčki dejansko ločijo med jeziki?
Raziskovalci so oba posnetka predelali tako, da so vse samoglasnike zamenjali s samoglasnikom 'a', vse soglasnike pa s soglasnikom 's'. Tako so iz zvočnega signala odstranili vse informacije razen zaporedja soglasnikov in samoglasnikov ter naglasa. Na prvi pogled sta bila posnetka sedaj enaka; posnetkov dojenčki niso več mogli ločiti po barvi glasu govorca ali po pomenu besed. Kljub temu so ob zamenjavi posnetka dojenčki povečali moč sesanja dude in srčni utrip. Ali je možno, da dojenčki prepoznajo naglasni vzorec in značilno zaporedje samoglasnikov in soglasnikov v jeziku?
Naglas je ključ do jezikovne zmožnosti
Da. Ko so namreč raziskovalci posnetek obeh posnetkov predvajali nazaj, se otročiček na zamenjavo posnetka ni odzival. Kako je to mogoče? Kaj se spremeni, če človeški govor predvajamo nazaj? Če neko dvozložno besedo normalno naglasimo na prvem zlogu, je ob predvajanju nazaj poudarek ravno obraten, znajde se namreč na drugem zlogu. Torej se pri predvajanju nazaj podre naglasni vzorec jezika. Očitno otroci pri usvajanju jezika ne začnejo s pomenom besed, ampak s tem, kako je v jeziku razporejen naglas. Na podlagi naglasa začnejo iz neprekinjene govorne verige luščiti posamezne besede. Hkrati na podlagi naglasa vedo, katere besede so v stavku tesneje povezane med seboj (tvorijo besedno zvezo).
Starševščina
Starševščina je izraz, ki zaznamuje poseben način govora, ki ga starši uporabljajo, ko naslavljajo svojega dojenčka. Govorijo počasneje, z višjim glasom, uporabljajo pomanjševalnice in nekakšno poenostavljeno slovnico. Vse samo zato, da bi dojenčku pomagali pri usvajanju jezika. Večina elementov starševčine nima nobenega vpliva na otrokov jezikovni razvoj. Res pa je, da starši pri svojem pačenju bolj poudarjajo besede in s tem nevede pomagajo dojenčku, da prepozna naglasni vzorec jezika, ki je njegovo izhodišče za intuitivno spoznavanje slovnice jezika, ki ga usvaja. Če starši torej res želijo pospešiti jezikovni razvoj svojega otročička, je povsem dovolj, če nekoliko bolj poudarjajo besede.
Povezovanje zvena besed z njihovim pomenom
Ko je glasovna veriga razrezana na posamezne besede in so definirane povezave med temi besedami, bo otrok začel iskati in določevati njihove pomene. Spoznavanje pomena besed se na prvi pogled zdi enostavno. A pomislite, kaj vse otroku pokažemo in imenujemo kot 'račka': narisano raco v knjigi; plastično rumeno raco, s katero se kopa; živo perjato raco v živalskem vrtu; pečenko, ki jo mama postavi na mizo za Martinovo … Konec koncev ni tako enostavno ugotoviti, na kaj točno mislimo, ko rečemo 'račka'! Človek bi moral biti skoraj genij, da bi mu to uspelo. In dojenčki dejansko tudi so – jezikovni geniji.
Literatura:
- A. N. Meltzoff in J. Decety (2003). What imitation tells us about social cognition: a rapprochement between developmental psychology and cognitive neuroscience. 358: 491–500. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1351349/ (junij 2020)
- T. Teinonen, V. Fellman, R. Naatanen, P. Alku in M. Huotilainen (2009): Statistical language learning in neonates revealed by event-related brain potentials. BMC Neuroscience. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2670827/ (junij 2020)
- Daniel Engber (2004): Ask anything: why is picking up a new language easier as a kid? http://www.popsci.com/article/science/ask-anything-why-picking-new-language-easier-kid (junij 2020)