Ko razpravljamo in modrujemo o jeziku, ga navadno povezujemo ali s sporazumevanjem ali mišljenja – ali z obojim. Res je, da je zmožnost jezika povezana z zmožnostjo mišljenja in sporazumevanja, vendar pa vsako od teh treh zmožnosti omogoča ločen in samostojen možganski sistem.
Jezik kot način dojemanja sveta?
Obstaja mit, da jezik ne služi le za opisovanje sveta, ampak da jezik oblikuje naše doživljanje sveta. V resnici je ravno obratno: jezik oziroma predvsem besedišče se do neke mere oblikuje glede na naše doživljanje sveta. Zato jezik nekaj pove o ljudeh, ki ga govorijo. Zgodovinarji, na primer, lahko ugotavljajo geografsko razširjenost določenega starodavnega ljudstva na podlagi tega, ali je njihov jezik poznal izraz za morje, gore, različne vrste dreves in živali. V času, ko je bil promet veliko počasnejši kot danes, hribovska ljudstva niso prišla v stik z morjem in morskimi živalmi, zato ni bilo ne potrebe ne možnosti, da skujejo izraze zanje. Vendar to ne pomeni, da ne bi ločili iskrega žrebca od morskega konjička, če bi naleteli nanj. Podobno velja za barve: čeprav nimamo imena za vse različne odtenke zelene, jih vendarle zlahka ločimo med seboj.
Ali jezik omogoča, da lahko mislim?
Miselne procese je zelo preprosto ločiti od jezikovnih procesov oziroma od jezikovnega izražanja. Pomislite na dojenčka: kaj vse že ve, preden spregovori! Uporablja orodje, ureja kocke glede na barve in glede na velikost... Pri uporabi orodja (na primer jedilnega pripora) mora svoje dejanje miselno načrtovati nekaj korakov vnaprej. Cilj namreč ni nabosti korenček na vilice, ampak korenček prinesti do ust! Nadalje pomislite na živali: človeku podobne opice so sposobne računati, čeprav ne uporabljajo človeškega jezika. Nazadnje pomislite na ljudi, ki niso nikoli usvojili jezika: kljub temu znajo upravljati z denarjem, igrati šah in uprizarjati pantomimo – vse brez znanja jezika.
Ali je jezik znak inteligence?
Razvoj jezikovne zmožnosti ni neposredno odvisen od splošnega inteligenčnega kvocienta. Osebe z motnjami v kognitivnem razvoju, ki imajo pogosto težave pri najbolj osnovnih miselnih operacijah (na primer pri seštevanju), kljub temu obvladajo svoj materni jezik. Otrok jezik usvoji ne glede na svoje siceršnje kognitivne sposobnosti. Celo govorci s tako nizko inteligenco, da lahko govorimo o možganskih okvarah, razvijejo jezikovno zmožnost, ki je neprimerljiva s sporazumevalno zmožnostjo primatov – čeprav primati govorce s tako nizko inteligenco pogosto prekašajo v reševanju problemskih nalog in drugem vedenju, ki zahteva učenje.
Jezikovno in nejezikovno sporazumevanje
Informacije, ki vam jih želim podati, so v tem članku vkodirane v človeški jezik. Bi jih lahko sporočil tudi kako drugače? Lahko bi vam jih sporočil z ilustracijami ali s pantomimo, na primer. Dejansko se velik del sporočila med pogovorom ali javnim nastopom prenese nejezikovno. Na sporočilo govorca namreč bistveno vpliva, kako je oblečen, s kakšnim tempom, jasnostjo in glasnostjo govori. Vendar pa vseeno lahko trdimo, da se največ informacij prenese jezikovno. Le pomislite, kako informativno je slediti poročilom z utišanim glasom na televiziji ...
Literatura:
- Marija Golden, 1996: O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
- Steven Pinker, 2010: Jezikovni nagon – kako um ustvarja jezik. Ljubljana, Modrijan.